Njegova naloga je izredno pomembna, zato mora biti zasnovan in izdelan čimbolj kakovostno, saj je med obratovanjem izpostavljen velikim temperaturnim in kemijskim obremenitvam. Dimnik mora predvsem zanesljivo in varno odvajati dimne pline iz kurišča v atmosfero, ob tem pa biti požarno varen in statično stabilen. Pri pečeh na trda goriva (tudi nekaterih izvedbah na plin), mora s svojim vlekom kurišču istočasno zagotavljati tudi dovod svežega zraka za zgorevanje. Te naloge pa mora dimnik skozi leta brezhibno izpolnjevati v vseh vremenskih pogojih in to ne glede na letni čas.

Pri načrtovanju dimovodne napeljave je potrebno upoštevati vrsto parametrov, ki vsak zase vplivajo na delovanje kurilne naprave. V osnovi sta tu seveda vrsta in toplotna moč kurilne naprave, ter vrsta goriva s katerim bo ta kurjena, vezano na to pa je pomemben izbor materiala dimne tuljave. Nadalje so tu parametri odvisni od zgradbe: gradbena višina dimnika, višina dimnika nad streho (ki je odvisna od naklona strehe in oddaljenosti od slemena), ter lokacija dimnika v objektu. Nenazadnje je potrebno upoštevati tudi vpliv okoliških stavb in konfiguracije terena, ki lahko v nekaterih primerih močno vplivajo na delovanje kurilne naprave.
Konstrukcijsko morajo biti dimniki predvsem požarno varni. V njih se lahko v primeru vžiga saj razvijejo izredno visoke temperature (tudi do 1000 C), kar predstavlja veliko nevarnost za nastanek požara v stavbi. Kakovosten dimnik je torej sestavljen iz zunanjega betonskega plašča, ki mu zagotavlja požarno varnost in statično stabilnost, ter toplotno izolirane dimne tuljave, ki prenaša temperaturno in kemijsko delovanje dimnih plinov in kondenzata.

Pogoji, katerim morajo dandanes ustrezati dimniki so bistveno bolj zahtevni, kot so bili nekoč. V preteklosti je bila osnovna zahteva za dimnike odpornost na visoke temperature dimnih plinov, zato so iz opeke zidani dimniki skozi dolga leta svojo delo povsem dobro opravljali. Razvoj kurilnih naprav, višanje stopnje izkoristkov in posledično nižanje izstopnih temperatur dimnih plinov, pa je privedlo do povsem nove nevarnosti za dimnike - in to je kondenzacija dimnih plinov. Kondenzat iz dimnih plinov je zaradi vsebnosti nekaterih kemičnih spojin v dimnih plinih (odvisno od vrste goriva) bolj ali manj kisel in zaradi tega predstavlja veliko nevarnost za obstojnost materialov, katerim pa stari dimniki niso bili več kos. Zato je bilo potrebno spremeniti konstrukcijsko zasnovo dimnikov in za dimne tuljave uporabiti precej kakovostnejše materiale, ki so morali biti obstojni tako na visoke temperature dimnih plinov, kot na kemično delovanje kondenzatov, ter seveda zagotavljati vodotesnost tuljave, da kondenzat ne bi iztekal iz dimne tuljave. Zato se danes v te namene najpogosteje uporabljata keramika in nerjaveča pločevina.

Razvoj kurilnih naprav in tehnike gradnje je privedel do energetsko izredno učinkovitih sistemov, pri katerih je pravilna izbira dimniškega sistema izredno pomembna. To je še zlasti pomembno pri nizko-energijskih in pasivnih zgradbah in z njimi povezanimi kurilnimi napravami, ki delujejo neodvisno od zraka v prostoru.

Odločitev je torej dandanes precej težka, saj se na trgu poleg številnih kurilnih naprav ponujajo tudi različne vrste dimnikov, od takšnih, ki so uporabni za kurjenje z vsemi vrstami goriv in izvedb peči, pa do zelo namenskih. Zato se je pred nakupom zelo pametno posvetovati s strokovnjakom s tega področja. Priporočamo, da se graditelji za te nasvete obrnejo na strokovnjake iz podjetja Schiedel, ki je na tem področju vodilno v Evropi in prisotno tudi na našem tržišču. Ponujajo številne dimniške sisteme, med katerimi se zagotovo najde pravi. Graditelji namreč pogosto ne vedo natančno kakšno kurilno napravo bodo vgradili, velikokrat si od faze načrtovanja stanovanja do izvedbe zaradi rastočih cen energentov tudi premislijo in spremenijo način ogrevanja. Žal zato prepogosto naredijo napako ter izbor in gradnjo zaupajo izvajalcem, ki za to nimajo ustreznih znanj.

Zelo modro je dandanes razmišljati tudi o tem, da se en dimnik v stavbi nameni za kurišče na trdo gorivo, saj so danes le drva tisti energent, ki je dobavljiv vedno in povsod. Poleg tega nam lahko takšno kurišče še kako koristi za ogrevanje med daljšimi izpadi električnega toka ali morebitnimi elementarnimi nesrečami. Strošek izgradnje dodatnega dimnika v celotni vredosti stavbe je zanemarljiv (približno 1 % celotne investicije), kasnejša izgradnja pa je dostikrat zelo težavna, povezana z neustrezno lokacijo (ki je lahko tudi »estetsko« neprimerna), predvsem pa bistveno dražja.

Na koncu je potrebno opozoriti, da naj se graditelji odločajo izključno za nakup dimnikov, ki so opremljeni z ustreznim certifikatom in oznako CE, saj sta le ta dokumenta ustrezen dokaz, da je bil dimniški sistem ustrezno laboratorijsko preizkušen in kot tak vreden vgradnje v objekt. Kupiti in vgraditi dimnik, ki nima ustreznih dokazil o kakovosti je zelo slaba in tvegana naložba, ki hitro povzroči sive lase lastniku stanovanja.


Več: www.schiedel.si