Podnebne spremembe postajajo, ne le z okoljskega, temveč tudi s širšega energetskega, razvojnega, tehnološkega in družbeno-varnostnega vidika, eden najpomembnejših izzivov za človeštvo. V kolikor se z njimi ne bomo učinkovito spopadli, bodo posledice lahko katastrofalne. Vplivno Sternovo poročilo o ekonomiki podnebnih sprememb s konca leta 2006 ocenjuje, da lahko stroški zaradi neobrzdanih podnebnih sprememb do konca stoletja dosežejo tudi 20 % letnega svetovnega bruto domačega proizvoda. Pred kratkim je Sir Nicholas Stern objavil, da se je v svojem poročilu zmotil; stroški zaradi podnebnih sprememb bodo še večji, kot je ocenil, če ne bomo pravočasno ukrepali, spremembe pa se bodo dogajale še hitreje, kot je bilo prvotno predvideno.

Podnebne spremembe bodo prizadele tudi zdravje in počutje ljudi ter ekosisteme nasploh. Njihov vpliv na mednarodno varnost se je že začel kazati, predvsem v obliki beguncev in spopadov zaradi naravnih nesreč, poplav in pomanjkanja vode, v zadnjem času pa se s povečano silovitostjo na nekaterih območjih pojavljala lakota; ta je prisotna predvsem v Afriki, njena grožnja pa narašča tudi v jugovzhodni Aziji. Ob tem se moramo zavedati, da se bomo morali tudi v Evropi soočiti s »podnebnimi« begunci iz predelov sveta, ki bodo postali manj primerni za življenje.

Problem podnebnih sprememb pa ima tudi močno moralno in etično komponento. To se izraža predvsem v dejstvu, da bodo najhuje prizadete najmanj razvite in najrevnejše države, ki nosijo najmanj krivde za antropogeno spreminjanje podnebja. Že iz tega vidika, če pustimo ob strani univerzalno načelo solidarnosti, je nujno, da razvite države nudijo ravnim in manj razvitim pomoč, tako za prilagajanje na podnebne spremembe in odpravljanje njihovih neugodnih posledic, kot tudi za sodelovanje v mednarodnih naporih za boj proti njim.

Vloga Združenih narodov je pri soočanju s podnebnimi spremembami izredno pomembna. Vtis, da so se z njimi začeli ukvarjati šele pred kratkim, z razpravo v Generalni skupščini, je zgrešen. Že na Svetovnem vrhu v Rio de Janeiru leta 1992 je bila namreč kot ena od treh okoljskih konvencij sprejeta Okvirna konvencija ZN o spremembi podnebja; drugi dve sta Konvencija ZN o širjenju puščav in Konvencije o biotski raznovrstnosti. Naj ob tem omenim, da je konvencija nastala na osnovi prvih ugotovitev Medvladnega foruma za podnebne spremembe – IPCC, ki si je lani z Alom Gorom delil Nobelovo nagrado za mir. Tudi drugo poročilo IPCC iz leta 1996 je bilo zelo odmevno, med drugim je pripomoglo k sklenitvi Kyotskega protokola leta 1997.

Seveda pa se s tem vloga Združenih narodov pri obravnavi podnebnih sprememb ni končala. Od sprejema konvencije leta 1992 naprej potekajo pod okriljem ZN mednarodna pogajanja, katerih namen je uresničiti glavni cilj konvencije, ki je zajet v njenem drugem členu, in se glasi: »Končni cilj te konvencije … je ustaliti koncentracije toplogrednih plinov v ozračju na taki ravni, ki bo preprečevala nevarno človekovo poseganje v podnebni sistem. Tako raven je potrebno doseči v časovnem obdobju, ki bo dovoljevalo ekosistemom, da se bodo naravno prilagodili na spreminjanje podnebja, ki bo zagotovilo, da ne bo ogrožena pridelava hrane, in ki bo omogočalo trajnostni gospodarski razvoj.«

Podnebna varnost z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov je močno povezana z energetsko varnostjo. Povečevanje energetske učinkovitosti ter spodbujanje izrabe obnovljivih virov pripomoreta k doseganju ciljev na obeh področjih. Podnebna in energetska varnost sta dve plati istega kovanca. Tega se zavedajo že mnoge države in pripravljajo ukrepe, ki bi energetsko varnost zagotovili. Na tem področju obstaja tudi vrsta mednarodnih pobud, vendar ima Evropska unija nedvomno vodilno vlogo v mednarodnih prizadevanjih v boju proti podnebnim spremembam. Že leta 1996 so evropski voditelji držav in vlad pozvali k cilju 2ºC, se pravi k omejitvi dviga povprečne globalne temperature na 2º C v primerjavi s predindustrijskim obdobjem. To ni arbitrarna številka; ima trdno znanstveno podlago in je bila izbrana z namenom, da se izognemo velikim katastrofam ter si hkrati ne nalagamo nevzdržno visokih stroškov zmanjševanja emisij. Najnovejše znanstvene ugotovitve še močneje utemeljujejo ta cilj. Da bi lahko cilj 2 ºC dosegli, bo potrebno v naslednjih 10 do 15 letih preobrniti trend naraščanja svetovnih emisij ter jih do sredine stoletja zmanjšati za najmanj 50 % glede na leto 1990.

Z začetkom letošnjega leta se je začelo prvo ciljno obdobje Kyotskega protokola (2008-2012), v okviru katerega morajo države Aneksa I Klimatske konvencije zmanjšati svoje emisije toplogrednih plinov za določen odstotek; za Slovenijo, enako kot za EU kot celoto, pomeni to obveznost zmanjšanja povprečnih letnih emisij za 8 % glede na izhodiščno leto, ki je za večino držav leto 1990, za Slovenijo pa 1986. Ker ZDA niso ratificirale Kyotskega protokola, zanje ta obveznost ne velja. Čeprav je bilo zmanjšanje, za katero so se razvite države obvezale, skromno v primerjavi s tem, kar je potrebno za ustalitev koncentracij toplogrednih plinov v ozračju, je Kyotski protokol pomemben za dosego zgodovinskega preobrata naraščajočega trenda emisij v industrializiranih državah, ki se je začel pred 150 leti.

Sporazum, ki je bil dosežen decembra lani na Baliju, pomeni novo poglavje v mednarodnih pogajanjih o spoprijemanju s podnebnimi spremembami. Njegova najpomembnejša značilnost je, da so vanj vključene prav vse države, torej tudi ZDA in države v razvoju, seveda ob upoštevanju načela o skupni a različni odgovornosti in različnih zmogljivostih. Ob tem so se države tudi dogovorile, da bodo do konca leta 2009 pripravile in sprejele nov dogovor, ki bo obsegal pet elementov: skupno vizijo boja proti podnebnim spremembam, zmanjševanje emisij toplogrednih plinov (blaženje podnebnih sprememb), prilagajanje na podnebne spremembe, tehnologije (predvsem prenos čistih tehnologij v države v razvoju) ter finančne tokove in investicije.

Poleg okvira, ki ga nudijo ZN za omenjena pogajanja v obliki Klimatske konvencije in Kyotskega protokola, pa sta se v zadnjem času bolj angažirala tudi novi generalni sekretar Ban Ki-moon in Generalna skupščina. Tako je bila septembra lani organizirana prva tematska razprava v Generalni skupščini, na kateri je bil eden glavnih govornikov predsednik slovenske vlade g. Janša. Drugo tematsko zasedanje Generalne skupščine je potekalo februarja letos; častni govornik na tem zasedanju je bil predsednik Slovenije g. Türk, v imenu EU pa sem govoril sam. Oba dogodka sta vzpodbudila delovanje proti podnebnim spremembam v mednarodnem okviru, ki je odločilnega pomena za uspeh naših prizadevanj. G. Ban Ki-moon se je tudi osebno udeležil zasedanja na Baliju in s svojo zavzetostjo pripomogel, da je bil, po velikih težavah in dolgotrajnih pogajanjih, dosežen končni sporazum.

O veliki intenzivnosti mednarodnega dogajanja v zvezi s podnebnimi spremembami govori dejstvo, da poleg procesa v okviru ZN pa poteka še več mednarodnih procesov in dogodkov, ki naj bi doprinesli k uspešnim pogajanjem. Med njimi so najpomembnejši: proces MEM (Major Economies Meetings – vrsta srečanj predstavnikov 16 največjih svetovnih gospodarstev in Slovenije kot predsedujoče EU), proces G8 – osmih najbolj razvitih držav sveta, ki bo imel vrh G8+5 julija letos na Japonskem, Gleneagles dialog – G20, v okviru katerega bo oz. je že bilo več srečanj na ministrski ravni, prvo srečanje okoljskih ministrov EU-LAC, ki je bilo pod slovenskim predsedovanjem marca letos v Bruslju, sledil pa mu bo vrh EU-LAC v Limi, Dialog na visoki ravni med EU in ZDA, ki je bil v Washingtonu marca letos in sva ga s strani EU vodila komisar Stavros Dimas in jaz, vrh EU-Japonska, ki je bil konec marca, in vrh EU-ZDA, ki bo v Sloveniji junija letos. Na vseh teh dogodkih sodeluje oz. je sodelovala Slovenija v vlogi predsedujoče EU.

Naj na koncu poskusim odgovoriti na tri zastavljena vprašanja.

1. Kaj naša vlada pričakuje od post-Bali pogajalskega procesa?

Slovenija kot članica EU, še dodatno pa kot njena predsedujoča, pričakuje in dela za to, da bi bil do konca prihodnjega leta sprejet globalni in celovit sporazum o učinkovitem boju proti podnebnim spremembam. Na Baliju je bil sicer sprejet sklep s tem ciljem, vendar pa ga bo zelo težko doseči. Verjetno bo najtežja naloga premostiti delitev na razvite in na države v razvoju, kar onemogoča dodelitev obveznosti enake vrste vsem državam. (Pri tem gre seveda za obveznosti zmanjšanja emisij toplogrednih plinov.) EU seveda priznava in podpira načelo skupne, a različne odgovornosti in različnih sposobnosti držav, pri tem pa si prizadeva, da bi prišli do dogovora, s katerim bi določili ustrezne obveznosti za vse države, razen seveda za najmanj razvite in najrevnejše države v razvoju. Eden glavnih problemov je namreč ta, da na eni strani ZDA zagotavljajo, da ne bodo prevzele obveznosti, če jih ne bosta tudi Kitajska in Indija, na drugi strani pa Kitajska in Indija, povsem upravičeno, trdita, da se ne bosta k ničemer obvezali, če ne bodo ZDA sprejele ustrezne obveznosti zmanjšanja emisij.

Naša vlada pričakuje, da bo s pomočjo stopnjevanega tempa pogajanj v okviru Klimatske konvencije, podvojenega števila srečanj letos in prihodnje leto, in proaktivne vloge EU, predvsem z njenim prostovoljnim sprejetjem obveznosti zmanjšanja emisij do leta 2020 za 20 ali celo 30 %, mednarodni skupnosti uspelo priti do omenjenega sporazuma do konca leta 2009, to je na zasedanju v Copenhagnu.

2. Kaj pričakuje naša vlada od ZN, da storijo skozi svoje programe in institucionalno reformo glede spodbujanja ekološkega trajnostnega razvoja našega planeta?

Naša vlada pričakuje, da se bodo aktivnosti, ki so se začele v zadnjih mesecih, nadaljevale in stopnjevale. Pri tem imam v mislih predvsem dve tematski razpravi o podnebnih spremembah v GS ZN, septembra lani in februarja letos, in pa aktivno vlogo, za katero se je odločil GS ZN Ban Ki-moon. Tako je zelo aktivno posegel v zaključna pogajanja na Baliju; mogoče je bil njegov poseg celo odločilen, saj je v zadnjih dveh dnevih in nočeh že zelo slabo kazalo, kar zadeva sporazum, ki je bil na koncu dosežen, t.i. Balijski akcijski načrt.

Seveda pa ne gre samo za podnebne spremembe, ampak tudi za trajnostni razvoj nasploh. V preteklih letih je pod pokroviteljstvom ZN nastal izredno obsežen in pomemben dokument “Millennium Ecosystem Assessment”, ki je prispevek brez primere k svetovnemu razvoju, trajnosti in miru. Ohrabrujoče je, da so se vsi deli ZN, vsi njihovi programi začeli ukvarjati z vidikom trajnosti, ekološke osveščenosti, in posebej s podnebnimi spremembami. Pričakujemo, da bo institucionalna reforma ZN še izboljšala učinkovitost teh prizadevanj.

3. Kako mislite, da državljani in gospodarstveniki Slovenije, povezani v UN Global Compact Slovenija, razumejo vlogo, dejansko sposobnost in potencial Združenih narodov, da se odzove na izzive podnebnih sprememb?

Pričakujem, da razumejo vlogo in sposobnost ZN, da bodo delovali v tej smeri. To mislim zaradi tega, ker so Slovenci že zelo dobro informirani o problematiki podnebnih sprememb, o mednarodnih aktivnostih za boj proti podnebnim spremembam, in tudi o glavnih svetovnih dogodkih, ki se odvijajo na tem področju. Tudi široki javnosti je znano, da potekajo pogajanja v zvezi s podnebnimi spremembami pod okriljem ZN, saj je konvencija instrument Združenih narodov, kar pove tudi njeno ime – Okvirna konvencija ZN o spremembi podnebja, Kyotski protokol pa je pravni instrument k tej konvenciji. Tudi letna zasedanja Konference pogodbenic konvencije in protokola potekajo pod okriljem ZN in zadnja leta imajo dobro pokritost v naših medijih. Naslednji argument za moje pričakovanje je že omenjena aktivna vloga GS ZN Ban Ki-moona na področju podnebnih sprememb, ki je tudi deležna znatne medijske pozornosti in s se tem približa ljudem, tudi če se sami neposredno ne ukvarjajo s to problematiko.