Arhitekturna inventura

Predsednik Društva arhitektov Ljubljana Andrej Hrausky je v uvodu kataloga razstavo pospremil z naslednjimi besedami: "Razstava, z nekoliko računovodskim imenom, za arhitekte nikakor ni nekaj neprijetnega, rajši jo jemljemo kot praznik arhitekture. Vendar praznik, ki ima globlji pomen. Predvsem za arhitekte, saj je to čas, ko pogledamo svojo prehojeno pot in najprej sami presodimo, kaj se nam zdi vredno pokazati javnosti in tisto, kar bi raje pozabili. In seveda šele na razstavi, ko bodo naša dela predstavljena skupaj z deli naših kolegov, bomo lahko presodili, kam se uvršča naše delo. Pri takšnih skupinskih razstavah gre prav zato: ugotoviti trenutno stanje razvoja sodobne slovenske arhitekture in v tem "koordinatnem sistemu" najti lastno pozicijo. Inventura, kot namiguje že samo ime, ni selekcija najboljšega. Ne gre za reprezentativni vzorec, kjer, podobno kot pri izboru športne reprezentance, odgovorni selektor izbere posameznike, za katere misli, da bodo dosegli najboljši rezultat. Pri inventuri gre za splošni pregled delovanja članov DAL v preteklem obdobju, kjer je edina selekcija samokritika razstavljavcev samih. Zato lahko trdimo, da gre za pravi prikaz stanja naše arhitekture. In ta, kot vemo, je odraz stanja naše družbe."

Tudi inventura družbe

Hrausky v pisanju ugotavlja: "Če se pisatelj "bori" le s praznim papirjem in slikar s praznim platnom, na katerem lahko poljubno izrazita svojo kreativnost, je za arhitekturo potrebno mnogo več. Predvsem uvideven naročnik, sposobni gradbeni izvajalci, razvita industrija gradbenih elementov, pa tudi ustrezna zakonodaja in urbanistični dokumenti. Skratka, za dobro arhitekturo morajo sodelovati vse sfere naše družbe in zato upravičeno lahko rečemo, da je arhitektura, od vseh umetnosti, najbolj prepletena z družbo in tudi od nje odvisna. Saj tisto, kar si arhitekt zamisli, ne izvede sam, ampak rešitev posreduje le preko načrta, ki ga uresničijo drugi. Torej gre pri razstavi tudi za inventuro naše družbe."

Razstava ni namenjena le arhitektom. Že izbor najprestižnejšega prostora v osrednjem slovenskem kulturnem domu kaže na to, da je namenjena širši javnosti. Hrausky ugoravlja, "da je javnost kar nekako brezbrižna do arhitekture, čeprav arhitektura oblikuje ozadje vsega našega življenja in posredno tudi našo osebnost." Sprašuje se, če se danes še sploh zavedamo, da smo praktično vse naše okolje v tisočletjih izoblikovali sami. Pri tem ugotavlja, da so seveda naša mesta, stavbe in stanovanja prav tako delo naših rok. Ko živimo v okolju, ki smo si ga sami ustvarili, bi se morali zavedati, da je arhitektura v našem življenju prisotna vsak trenutek. Spremlja nas ob rojstvu, ko gremo v šolo, ko se zaljubimo in tako vse do konca, ki se konča z arhitekturnim simbolom v obliki našega nagrobnika.

"Statistični dokazi"

Stalna prisotnost arhitekture nehote oblikuje naš značaj in zato ni vseeno, v kakšnem okolju bivamo. Domači kraj in lastno stanovanje opredeljujeta našo identiteto in ko se vrnemo s poti, se doma spet spomnimo, kdo pravzaprav smo. Hrausky ugotavlja, da urejeno okolje vpliva na kvaliteto našega življenja, kar je mogoče dokazati celo statistično, saj v prenovljenih šolskih stavbah dosegajo učenci boljše učne rezultate kot pred prenovo, z ureditvijo javnih površin in parkov pa se zmanjšuje stopnja kriminala. Pomembno se je zavedati, da na to ne vpliva le boljša funkcionalnost prostorov, ampak da ima arhitektura tudi svojo simbolno komponento, ki se izraža v slogu in arhitekturnem jeziku, v katerem je zgrajena. Ko arhitekt načrtuje gradnjo, poleg funkcionalnosti in tehničnih problemov misli tudi na končno estetsko podobo. Ta je odraz moralnih vrednot avtorja in predstavlja njegov lasten odgovor na vprašanje: kako graditi pravilno.

Razstava bo nedvomno pokazala, da v arhitekturi ne poznamo preverjenih receptov in da je zato vsako nalogo mogoče rešiti na več načinov. Tudi vsako arhitekturno nalogo rešuje vsakič znova, ne glede na to, da se nekatere naloge, kot so bivališča, templji ali spomeniki, stare že tisočletja in so bile v preteklosti že velikokrat ustrezno rešene. Za iskanje vedno novih odgovorov na stara vprašanja pa ni kriv le razvoj tehnologije, ki ponuja vedno nove možnosti, ampak predvsem naš pogled na svet, ki se neprestano spreminja. Hrausky svoj uvodnik zaključuje: "Estetska rešitev je etični odnos avtorja do časa, v katerem živimo in njegov osebni prispevek v mozaik, ki mu pravimo arhitekturni slog. Pri arhitekturi ta etični odnos ni družbeno kritičen, kot v literaturi, gledališču ali filmu, ki večkrat razgaljajo stranpoti naše družbe, ampak ravno nasprotno - želi svet popravljati in vzpostaviti nova merila, ki naj bi omogočala boljše življenje. Včasih pravimo, da arhitektura ni življenje, ampak njeno ozadje, ki naj ga omogoča. Potem je naloga sodobne arhitekture, da omogoča boljše življenje."

Vir: www.vecer.com