Arhitekturne produkcije, ki delujejo na omenjeni način, imenujemo arhitekturni epicentri (AE). Delujejo namreč kot nekakšna (navidezna) središčna točka arhitekturnega “pretresa” in posledične transformacije realnosti.

V knjigi predstavljamo sedem arhitekturnih produkcij, ki nosijo močne poteze tega, kar smo opredelili kot AE: mehiško arhitekturo, ki se je v svetu proslavila prvič v petdesetih in drugič v sedemdesetih letih; brazilski “iracionalni” modernizem; razširjeni racionalizem finske arhitekture petdesetih let; švicarsko Ticino Tendenzo; fenomen Super Dutch iz osemdesetih let; arhitekturno produkcijo v Španiji od osemdesetih let naprej, posebej Barcelono in Bilbao; in slovensko produkcijo v nastajanju.

Avtorji posameznih prispevkov obravnavajo eno ali več izmed treh ključnih faz v procesu nastajanja in delovanja teh produkcij: vzpostavljanje v odnosu do spleta pogojev in dejavnikov njihove vsakokratne konkretne situacije, pretrese, ki so jih sprožile, in sledi, ki so jih pustile za seboj. Produkcije so torej obravnavane skozi specifično optiko, ki nam omogoča, da jih vidimo kot primere AE, in širše, kar nam omogoča, da vidimo arhitekturo ne kot kontinuirano nadaljevanje tradicije, niti ne kot rezultat pogojev, v okviru katerih je nastala, pač pa kot prakso, ki se vzpostavlja in potrjuje na način pretresa.

Knjigo lahko kupite v Arhitekturnem muzeju Ljubljana. Na voljo bo tudi v vseh večjih knjigarnah po Sloveniji.

Vir: AML