Japonska, 60. in 70. leta

Že skoraj pol stoletja je sodobna japonska arhitekturna produkcija predmet zanimanja arhitektov in oblikovalcev tako na Zahodu (v Evropi in Amerikah) kot v Aziji. Globalna pozornost se nadaljuje vse do danes, pri čemer je večinoma osredotočena na dela mednarodnih arhitekturnih zvezd, kot so Tadao Ando, Toyo Ito, SANAA (Sejima in Nishizawa), itn.

Ko se ozremo po zgodovini moderne japonske arhitekture in medsebojnih vplivih med Japonsko in ostalim svetom, lahko ugotovimo, da se je mednarodno zanimanje za japonsko arhitekturo zgodilo dvakrat. Prvič v šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ko se je metabolizem uveljavil kot sinonim za sodobno japonsko arhitekturo. Drugič pa sredi osemdesetih let, ko je bila Japonska in predvsem Tokio obravnavan kot najbolj »postmodernistični« kraj na zemlji, ki so ga takrat v svetu predstavljali taki medkulturno sofisticirani arhitekti, kot je Arata Isozaki.

Predavanje bo osredotočeno na ta prvi mednarodni prodor japonske arhitekture: metabolizem. Da bi razumeli, kako je metabolistična arhitektura lahko prevzela in prepričala arhitekte v svetovnem merilu, moramo razumeti tudi zgodovino medsebojnega vpliva japonske in zahodne arhitekturne kulture, vsaj od tridesetih let naprej. Gotovo je, da si je japonska arhitektura pridobila ugled v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih z individualnimi dosežki Kenza Tangeja, Kisha Kurokawe in drugih. In vendar brez razumevanja zgodovinskega razvoja pred realizacijo njihovih ikonskih del, kot so Nacionalna športna dvorana za Olimpijske igre v Tokiu (National Gymnasiums for Tokyo Olympic, 1964) in stolp Nakagin (Nakagin Capsule Tower, 1972), ne moremo učinkovito pojasniti njihovega vpliva in vpliva japonske produkcije nasploh na globalno arhitekturno sceno.

Z osredotočenjem na reprezentativna dela nekaterih glavnih akterjev bo predavatelj predstavil vznemirljivo zgodbo arhitekturnega razvoja v 20. stoletju na Japonskem in nam razložil, kako je njen prvi vrhunec, znan kot metabolizem, uspel doseči globalni vpliv.


Yasushi Zenno je študiral jezikoslovje v Tokiu, Ohaju in Los Angelesu. Po končanem študiju je študiral arhitekturno zgodovino in kritiko na Kolumbijski univerzi v New Yorku, kjer je tudi predaval moderno japonsko in azijsko arhitekturno zgodovino. Na Tokijski univerzi se trenutno ukvarja z raziskavo o vlogi arhitektke Charlotte Perriand v zgodovini japonske moderne arhitekture. Je avtor dveh vplivnih knjig in številnih člankov, ki so izšli v japonskih arhitekturnih in oblikovalskih revijah, kot so Shin-Kenchiku, Casa Brutus, AXIS in Xknowledge.