NOVA STAVBA NARODNEGA MUZEJA SLOVENIJE

Vabimo vas na četrti muzejski večer iz cikla predavanj na temo Ali je gradnja muzeja v slovenskem prostoru za arhitekte izziv?, ki bo v torek, 13. novembra 2007 ob 19. uri v Arhitekturnem muzeju Ljubljana na gradu Fužine.

Dr. Mateja Kos bo spregovorila o bogastvu zbirk Narodnega muzeja Slovenije in o možnostih za razvoj muzejske dejavnosti v prenovljeni stavbi na Metelkovi cesti v Ljubljani. Mag. Miro Kvas bo predstavil arhitekturno preureditev nekdanjega kasarniškega objekta za novo, muzejsko namembnost.

Mateja Kos

NOVA STAVBA NARODNEGA MUZEJA SLOVENIJE

Med bele lise v slovenski muzejski mreži sodi predstavitev slovenske dediščine uporabne umetnosti (umetne obrti, industrijskega in unikatnega oblikovanja) po vzoru dunajskega, budimpeštanskega, praškega, zagrebškega, goriškega in drugih specializiranih muzejev v naši soseščini. Omenjeni muzeji in druge specialne zbirke so v Evropi nastajali v obdobju obnove umetne obrti v drugi polovici 19. stoletja kot odgovor novih gibanj (zlasti secesije) na historične sloge. Ti muzeji so danes v glavnem nacionalni muzeji uporabne umetnosti in oblikovanja. Pri nas to funkcijo (zbiranje, hranjenje, preučevanje in razstavljanje predmetov s področja uporabne umetnosti) od svoje ustanovitve naprej opravlja Narodni muzej Slovenije. Najstarejši predmeti v zbirki datirajo v zgodnje 14. stoletje.

Že v obdobju pridobivanja sponzorskih sredstev pred gradnjo nove muzejske stavbe je Kranjska hranilnica kot poseben pogoj postavila ustanovitev obrtnega oddelka. Gradivo za omenjeni oddelek je v muzej začelo dotekati takoj po ustanovitvi muzeja (po letu 1821). Med drugim so svoje izdelke podarili podjetniki, na primer lastnika keramične tovarne bratov Wasser v Ljubljani, steklarnar Žiga Pagliaruzzi iz Javornika nad Cerknico, železarna na Dvoru pri Žužemberku ipd. Fond je zelo obogatil avstrijski Hoftiteltaxfond, iz katerega je muzej leta 1908 prejel vrsto izdelkov sodobnega oblikovanja. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je muzej pridobil vrsto pomembnih predmetov z dražb inventarja nekaterih gradov (Murska Sobota, Stara Loka ipd.), v sedemdesetih letih 20. stoletja pa izdelke Steklarske šole in Steklarne Boris Kidrič v Rogaški Slatini. Narodni muzej Slovenije še danes zbira poleg pomembnih artefaktov iz preteklih obdobij tudi dosežke sodobnega slovenskega industrijskega in unikatnega oblikovanja.


Mateja Kos je vodja Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost Narodnega muzeja Slovenije. Doktorirala je leta 1993 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot avtorica, soavtorica ali sodelavka je sodelovala pri vrsti razstav Narodnega muzeja Slovenije in drugih ustanov. Ukvarja se tudi z raziskovalnim delom, predvsem s področjem naravoslovnih preiskav predmetov premične kulturne dediščine. Od leta 2004 vodi seminar Zgodovina uporabne umetnosti na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete UL. Leta 2005 je postala muzejska svetnica. Od leta 2006 je docentka za predmet Razvoj in teorija oblikovanja I. na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (zunanja sodelavka).



Miro Kvas

NARODNI MUZEJ NA METELKOVI

Gradnja muzeja je za arhitekta vselej izziv. V mladi državi še toliko bolj, saj je vloga stavbe v družbi bolj izrazita in neposredna. Ob tem gre za iskanje razpok, skozi katere naj posije navdih muz, ki naj z novo lučjo obsijejo Parnas, za posnemanje afirmativnosti renesančnega kolekcionarstva ali za sodobno razstavljanje umetniških in vsakodnevnih predmetov. Skupna značilnost Ptolemejeve želje “prevesti vse knjige sveta”, privatnih vrtov, v katerih so zoreli mladi umetniki ponovnega rojstva in sodobnih instalacij, razstavljenih v pestri paleti različnih inačic, v katere se je razvil stavbni tip po industrijski revoluciji, je tudi pot proti civilnosti. Razstavljeni predmeti niso več zaprti v regijah ali v verskih objektih, ampak so v sodobnem muzeju na voljo “vsem”. Naloga arhitekta je zato tudi, da stavbo plemenitega namena v danem okolju zasnuje čim bolj proporcionalno in komenzurabilno.

Na lokalni ravni je bila civilno naravnana tudi odločitev odgovornih, da bo novi Narodni muzej v eni izmed stavb bivše kasarne na Taboru, ki je sicer nastala sočasno s stavbo Deželnega muzeja, v kateri domuje sedaj. Poseben arhitekturni izziv je predstavljalo dejstvo, da gre za preureditev kasarniškega objekta v muzej. Sama stavba je sestavljena iz dveh delov. V prenovljenem delu so razstavni prostori, v dodanem dvoriščnem, ki soustvarja javni prostor muzejskega središča, pa so upravni prostori in prostori restavratorskih delavnic. Depojski prostori so v kleti. Arhitekturna podoba objekta je prav tako sestavljena, in sicer iz obnovljenega dela, za katerega je bila postavljena zahteva, da ostane navzven nespremenjen, in iz dodanega sodobno zasnovanega dvoriščnega dela. Njegova vloga je dvojna. Po eni strani reprezentira muzejski objekt, hkrati pa je del somerno zasnovane celote notranjega prostora muzejskega kareja.


Miro Kvas je bil rojen v Mariboru, diplomiral je leta 1989 in magistriral leta 1993. Od leta 1996 deluje kot samostojni arhitekt.

Poleg naslovnega objekta sodijo med njegova dela še: Osnovna šola, dozidava (96, 98), Memento (97, 97), Čitalnica (98-01, 02), Glasbena šola (01, 02), Lovski dom (04, 04-), Stanovanjski bloki (04-06, 05-07), Mestni trg, ureditev (05, 05-06), Vežica, obnova (06, 06) in Dom onemoglih (06-07, 07-), vse v Slov. Konjicah, Spomenik rodoljubu, Geoss-Slivna (03,03) ter Poslovni objekt, Petanjci (06-07, 07).

Narodni muzej na Metelkovi je umeščen v sklop bivše kasarne na Taboru v Ljubljani, ki jo je zgradila Kranjska stavbna družba med letoma 1886 in 1889. Pri izdelavi načrtov in pri gradnji je deloval ljubljanski arhitekt Viljem Treo. Natečaj za preureditev kasarne je bil izveden leta 1996, projekt in izvedba Narodnega muzeja pa sta nastala v dveh fazah, in sicer projekt v letih od 2000 do 2006, stavba pa v letih od 2003 do 2007.