Klasična ali montažna gradnja

Bojan Grobovšek, univ.dipl.inž.str.

Toplotna in zvočna zaščita

Nepremicnine_clanki/hisa-soncnica_1

Ko izbiramo med različnimi tipi hiš pridemo tudi do vprašanja ali graditi klasično ali montažno. Pojavlja se tudi vprašanje toplotne stabilnosti v poletnem obdobju, oziroma zaščite bivalnega prostora pred pregrevanjem zaradi visokih zunanjih temperatur. Namen prispevka ni dajati prednost niti klasični niti montažni gradnji, temveč bodoče graditelje seznaniti z nekateri dejstvi.

1. Načini gradnje

Klasično gradnjo imenujemo poenostavljeno "mokra gradnja", saj gradbena veziva vsebujejo vodo, ki izhlapeva. Med posameznimi fazami gradnje je potreben določen čas, zato je takšna gradnja postopna.

Montažna gradnja na drugi strani pomeni postavitev gotove hiše. Njeni sestavni deli so že izdelani v specializiranih firmah in jih na terenu samo sestavimo. Pri takšni gradnji razen postavitve betonske osnovne plošče in kleti ni mokrih faz zato, takšna gradnja napreduje hitreje kot klasična. Do nedavnega je bila pri montažni gradnji mokra faza le izdelava betonskih estrihov, ki jih sedaj v večji meri že nadomeščamo z suhimi estrihi.

Hiše iz opeke in kamna zidamo že stoletja, navada je pri nas tudi močno zakoreninjena, zato lahko sigurno rečemo, da je klasična gradnja še vedno v določeni prednosti pred montažno.

V zahodni Evropi prevladuje montažna gradnja, ki je predvsem hitrejša in do nekatere mere tudi ekološko sprejemljivejša od klasične gradnje. Če se ozremo še na naše razmere, zasledimo v zadnjih letih porast montažne gradnje.

2. Oblika in izbira projekta

Pri klasični gradnji imamo danes na voljo mnogo tipskih projektov, ki so primerni za vse okuse. Ni potrebno, da vzamemo najcenejšega in zidamo po svoje, temveč lahko naročimo projekt, ki nam bo ustrezal, tako glede velikosti in oblike hiše, kot tudi glede funkcionalnosti hiše.

Pri montažni gradnji je bila še pred nekaj desetletji izbira gotovih hiš zelo skromna. Tudi oblike so bile takšne, da se je že na daleč videlo, da je hiša montažna. Danes se je stanje bistveno spremenilo, saj proizvajalci hiš razpolagajo z številnimi tipskimi in vzorčnimi hišami, med katerimi lahko najdemo tudi takšno, ki bo ustrezala našim željam. Razen tega je tipski projekt le osnova oziroma ogrodje, kjer lahko v dogovoru z arhitektom spremenimo tako razpored prostorov ali odvzamemo in dodamo mansardo ali kaj drugega.

Če torej primerjamo klasično in montažno gradnjo glede na prilagodljivost objekta našim potrebam in željam, lahko zaključimo, da v tem pogledu dejansko ni več razlike.

Tudi ko je hiša izdelana, na zunaj ne moremo več ločiti ali gre za montažno ali klasično gradnjo.

3. Gradnja

Montažna hiša je lahko od pogodbe do postavitve vseljiva v nekaj mesecih, zato je glede trajanja gradnje, prednost na strani montažne gradnje. Seveda moramo v prvi fazi gradnje napraviti izkop za temelj po navodilih proizvajalca. Če želimo imeti podkleteno hišo, lahko na klasičen način zgradimo klet s prvo ploščo. Za ta opravila ni nujno, da se dogovorimo z proizvajalcem hiše. Če je finančno ugodneje se lahko dogovorimo z drugim gradbenim podjetjem.

V drugi fazi gradnje proizvajalec postavi v naprej pripravljene zunanje in notranje stene, v katerih je že vgrajena toplotna izolacija. V zunanjih stenah so že vgrajena okna. Prav tako so vdelane cevi za instalacijske vode. Nato sledi gradnja stropov, stenskih oblog in strešne konstrukcije. Hiše je tako pod streho v dveh dneh, do konca sestavljena pa v desetih dnevih.

Vsa krovska in kleparska dela lahko opravi proizvajalec hiše ali pa dela zaupamo drugemu izvajalcu. Sledi še polaganje betonskih ali suhih estrihov in zaključna dela, Sem spadajo polaganje keramike, talnih oblog in drugih del, enako kot pri klasični gradnji.

Prednosti takšne hitre gradnje so lahko tudi v tem, da za gradnjo lahko skoraj pri vseh proizvajalcih hiš najemo inštruktorja, ki bo svetoval in nadziral gradnjo. Sami tako lahko najemo delavce za sestavljanje hiše, če je ta varianta za nas cenejša.
Seveda pa obstaja možnost, da vsa dela za nas opravi proizvajalec hiše, če smo v stiski s časom ali imamo druge razloge.

Po izgradnji montažne hiše lahko okolico hitreje uredimo, kar tudi predstavlja določeno, vendar ne bistveno prednost montažne gradnje pred klasično.

4. Bivalno ugodje

Bivalno ugodje v notranjih prostorih dosežemo z dobro izolacijo in paroprepustnostjo. Zunanja stena gotove oziroma montažne hiše je glede paroprepustnosti v določeni prednosti pred zunanjo steno klasične hiše. Glede toplotne akumulativnosti pa je v prednosti zunanja stena klasične hiše, ki ima ob primerni izolaciji, dobro toplotno akumulativnost. Čez dan se stene počasi segrejejo, ponoči pa počasi oddajajo toploto. Montažne stene te sposobnosti nimajo.

4.1.Toplotna stabilnost, pregrevanje v poletnem času

V predpisih o toplotni zaščiti so določene največje dovoljene toplotne prehodnosti gradbenih konstrukcij za zimske projektne pogoje. V poletnem času morajo gradbene konstrukcije zaščititi bivalni prostor pred pregrevanjem zaradi visokih zunanjih temperatur in absorbiranega sončnega sevanja na zunanjih površinah konstrukcij. V novih predpisih ni zahtev glede izračuna dušenja temperature in temperaturne zakasnitve,
Vzrok za opustitev izračuna temperaturne zakasnitve v zunanjih konstrukcijah zgradb v sedanjem standardu je verjetno v tem, da nekdaj zahtevano minimalno dovoljeno vrednost faktorja (h) za zunanje stene, ki jo je v sodobni lahki suho - montažni gradnji težko doseči, veliko objektov nima. Večjo temperaturno zakasnitev dosežemo z zadostno maso in njihovo razporeditev vgrajenih materialov, računano na m2 bodisi izolacijske plasti ali oblog
Temperatura zunanjega zraka in zunanjih površin konstrukcije niha s periodo 24 ur. Amplituda temperaturnega vala prodira skozi konstrukcijo in se pri tem zmanjšuje - duši. Karakteristična vrednost, s katero opišemo toplotno stabilnost konstrukcije je dušenje temperature. Faktor dušenja predstavlja razmerje amplitude temperaturnega nihanja zunanjega zraka in amplitude temperaturnega nihanja notranje površine. V tabeli 1 so prikazane minimalne vrednosti za dušenje, ki pa v novih predpisih niso več zajete.

Tabela št.1

Gradbena konstrukcija Minimalni faktor dušenja (n)
ravna streha 25
vse zunanje konstrukcije razen usmerjenih na sever 15
zunanje konstrukcije usmerjene proti severu 15

Navedene zahteve pa niso bile obvezne za:

  • Zunanje gradbene konstrukcije in strehe s prezračevanim slojem, če je masa osnovne konstrukcije na enoto površine večja od 100 kg/m2
  • strehe s prezračevanim slojem, če je toplotna prehodnost konstrukcija nižja od 0,35 W/m2K.

Čas, ki preteče med pojavom najvišje temperature zunanjega zraka in pojavom najvišje temperature na notranji površini konstrukcije imenujemo fazni zamik oziroma temperaturna zakasnitev (µ).
Faktor (µ) nam pove, čez koliko časa se bo najvišja nihajoča temperatura z ene strani konstrukcije pojavila na drugi strani.
Čeprav temperaturno zakasnitev sedaj veljaven standard ne vrednoti več, nam pri oceni toplotne stabilnosti konstrukcije lahko pove mnogo več kot izračunan faktor dušenja temperature. Faktor temperaturne zakasnitve za zunanje stene, je znašal od 6 do 8, kar je razvidno iz spodnje tabele:

Tabela št.2

Gradbena konstrukcija

Minimalni µ
Zunanji zidovi usmerjeni proti zahodu in JZ 8
Zunanji zidovi usmerjeni proti jugu in JV 7
Zunanji zidovi usmerjeni proti vzhodu, SV, SZ, 6
Če je vrednost v > 35 ni zahtev za µ. 

Steklene površine na zunanjem ovoju omogočajo osvetljenost prostorov in naravno ogrevanje. Steklene površine so v poletnih in prehodnih mesecih vzrok za pregrevanje, saj ne akumulirajo toplote in dušijo nihanja toplotnega toka. Ker tako okna ne morejo izpolniti zahtev po toplotni stabilnosti, veljavni standard opredeljuje, da morajo imeti vsa okna, ki so usmerjena med SV in SZ zunanja senčila.

V tabeli št.3. je prikazan izračun faktorja dušenja in temperaturne zakasnitve za klasično izolirano zunanjo steno in zunanjo steno montažne hiše. Na sliki št.1 sta prikazana oba prereza skozi zunanjo steno.


Tabela št.3.

 

Zunanji zid - neprezračevana fasada , Tz = - 13 °C Ti = 20 °C fi = 65 %

MONZAŽNA GRADNJA – sestava konstrukcije

KLASIČNA GRADNJA – sestava konstrukcije
Prerez od znotraj proti zunanjosti:

• vlaknena mavčna plošča d = 15 mm
• parna zapora - PE folija 0,2 mm
• mineralna volna d = 80 mm
• nosilna lesena konstrukcija
• mineralna volna d = 40 mm
• horizontalne letve
• vlaknena mavčna plošča d = 15 mm
• polistiren (stiropor) d = 40 mm
• armiran omet d = 4 mm
• dekorativni omet d = 4 mm
Prerez od znotraj proti zunanjosti:

• podaljšana apnena malta d = 20 mm
• mrežasta votla opeka d = 190 mm
• mineralna volna d = 100 mm
• cementna malta d = 10 mm
• fasadna malta d = 10 mm
1. Toplotna prehodnost:

U = 0,2 < 0,6 W/m2K

2. Toplotna stabilnost:

a) n = 51,0 > 15 faktor duš. amp. oscilac. temp.
b) h = 4,5 < 6 (8) – fazni zamik- temp.zakasnitev
(veljavni standard ne vrednoti več! )

3. Difuzija vodne pare:

Ni kondenzacije.
1. Toplotna prehodnost:

U = 0,33 < 0,6 W/m2K

2. Toplotna stabilnost:

a) n = 97,0 > 15 faktor duš. amp. oscilac. temp.
b) h = 9,2 > 6 (8) – fazni zamik - temp.zakasnitev
(veljavni standard ne vrednoti več! )

3. Difuzija vodne pare:

a) čas potreben za izsušitev 7,5 dni < 60 dni
b) povečanje vsebnosti vlage 2,1 %
c) navlaževanje in sušenje je v dovoljenih mejah in manjše od 60 dni

Iz rezultatov je razvidno, da pri montažni gradnji dosežemo nižjo toplotno prehodnost zunanjega zidu. Vendar je potrebno poudariti, da pri izračunu toplotne prehodnosti niso upoštevani toplotni mostovi, ki se običajno pojavijo pri oknih in tudi še na drugih mestih na ovoju zgradbe. Za čim bolj natančnejšo primerjavo obeh konstrukcij, bi tako morali izračunati povprečno toplotno prehodnost, kjer bi upoštevali tudi leseno konstrukcijo pri montažni steni. Pri upoštevanju teh dejstev so zato dejanske toplotne prehodnosti obeh sestav konstrukcije bistveno višje.
Glede dušenja amplitude oscilacije temperature in temperaturne zakasnitve je ugodnejša klasična gradnja zunanje stene kot montažna. Kot je bilo že omenjeno, temperaturno zakasnitev obstoječi standard ne vrednoti več. V primeru, ko je dušenje temperature oziroma faktor n > 35, temperaturna zakasnitev ni več tako odločujoča.

Zmotno pa je mnenje, da že dovolj masivna konstrukcija lahko prepreči pregrevanje hiše v poletnem času. Toploto, ki jo tekom dneva sprejme konstrukcija, moramo prenesti iz zgradbe z nočnim prezračevanjem. Število prezračevanj mora biti znatno večje, kot je potrebno za zagotovitev svežega zraka v stavbi. V strokovni literaturi je navedeno, da mora biti število prezračevanj v stavbi več kot 3 krat na uro. Na sliki št.2 so prikazane temperature v stavbi v poletnem dnevu.


4.2. Akumulacija toplote v zimskem obdobju

V našem primeru je bil narejen izračun toplotne prehodnosti in toplotne stabilnosti za klasičen način gradnje, kjer je bila toplotna izolacija nameščena na zunanji strani.
Poglejmo, kako je z akumulacijo toplote pri klasičnem zidu v zimskem obdobju, glede na še možne druge načine vgradnje toplotne izolacije. Tu je mišljeno vgradnja toplotne izolacije na notranjo stran zidu in vgradnja vmesne toplotne izolacije.
Postavitev sloja toplotne izolacije na določeno mesto v zunanjem zidu ima pozimi velik vpliv na akumulacijo toplote v gradbenih konstrukcijah. To je še posebej pomembno pri prekinitvah ogrevanja in ponovnem segrevanju zgradbe. Pri prekinitvah ogrevanja se temperatura v prostoru zniža, del akumulirane toplote pa se iz zidu sprosti nazaj v prostor. Če naredimo izračun akumulirane in sproščene toplote za različni nameščene sloje toplotne izolacije (na zunanji strani, vmesna toplotna izolacija, izolacija z notranje strani) lahko zaključimo:

• neposredni pokazatelj količine akumulirane toplote je povprečna temperatura zidu,
• pri vseh treh načinih vgradnje toplotne izolacije je toplotna prehodnost gradbene konstrukcije enaka,
• pri vseh treh načinih konstrukcije je notranja površinska temperatura zidu enaka,
• v zidu z zunanjo toplotno izolacijo je akumulirano največ toplote (prostor se najpočasneje ogreje in potrebuje največ energije),
• najmanj akumulirane in toplote se nahaja v konstrukciji z notranjo toplotno izolacijo,
• najmanj toplote se ob prekinitvah sprosti pri konstrukcijah z notranjo toplotno izolacijo,
• največ toplote se ob prekinitvah sprosti pri konstrukcijah z zunanjo toplotno izolacijo,
• z najmanj energije in tudi najhitreje se ogrejejo prostori, ki jih obdajajo konstrukcije z notranjo toplotno izolacijo.

Sončno sevanje absorbirajo tudi masivne konstrukcije, zato je za toplotni tok v notranjosti zgradbe odvisen od lokacije (namestitve) toplotne izolacije v gradbeni konstrukciji.

Iz tega sledi:

• Če je toplotna izolacija nameščena na zunanji strani, se zunanja površina močno segreje. Visoko površinske temperature povzročajo mehanske obremenitve v zaključnem sloju. Zaradi izolativnosti zunanjega sloja toplota minimalno prehaja skozi zid v prostor.
• V primeru vmesne toplotne izolacije sončno energijo sprejema zunanji masivni zid pred slojem toplotne izolacije. Notranji toplotni zid je zaradi akumulirane energije (zaradi ogrevanja) toplejši in se ohlaja počasneje.
• V primeru, da je toplotna izolacija nameščena z notranje strani, sončno energijo akumulira celoten masiven zid. Nihanja temperature zidu so zaradi intenzivnejšega ohlajanja ponoči od vseh primerov tu največja. Temperature zidu so namreč nižje kot v prejšnjih primerih, zato je učinkovitost zajema sončnega sevanja pri zidu z notranjo toplotno izolacijo najvišja.
• Zajem sončnega sevanja je ob jasnem dnevu najučinkovitejši pri konstrukciji z notranjo toplotno izolacijo. V tem primeru je tok toplote v prostor največji.
Ta pravila ni možno potrditi z enostavnimi enačbami za prenos toplote vendar le z ustreznimi računalniškimi programi, s katerimi lahko rešujemo nestacionarni prenos toplote. S takšnimi programi lahko popisujemo toplotne odzive gradbenih konstrukcij glede na različno vgradnjo toplotne izolacije (toplotne tokove, toplotne izgube, toplotne dobitke in temperature na notranji površini konstrukcij).

Pri vseh teh ugotovitvah glede lege toplotne izolacije pa je potrebno upoštevati še prehod vodne pare, ker se lahko pri izdatnih toplotnih izolacijah in neprezračevanih konstrukcijah pojavi kondenzacija. Posebej je ta pojav prisoten pri gradbenih konstrukcijah, kjer je toplotna izolacija nameščena z notranje strani. V takem primeru je potrebno konstrukcijo obvezno preveriti če ustreza kriterijem prehoda vodne pare.

Vendar pa lahko še tako dobro oziroma zadostno toplotno izolacijo, dobre bivalne navade izniči premajhna zrakotesnost objekta oziroma obodnih konstrukcij. Premajhna zrakotesnost je lahko velik vzrok prevelikih toplotnih izgub v ogrevalni sezoni in tudi vzrok pregrevanja stavbe v poletnem obdobju.

5. Trajnost

Montažne gradnje morajo svojo trajnost s časom še dokazati, medtem ko za klasične gradnje to ni potrebno, saj jih gradimo že stoletja. Glede potresne varnosti so montažne gradnje grajene protipotresno do 9.stopnje MCS. Pri klasični gradnji pa je protipotresnost odvisna od način gradnje. Ker je pri gotovih hišah glavni konstrukcijski element les, se pojavlja logično vprašanje požarne varnosti, vendar proizvajalci zagotavljajo, da se stene montažnih hiš lahko 60 minut upirajo ognju.

6. Cena

Zaradi cene se marsikdo raje odloči za klasično gradnjo kot montažno, ker na takšen način lahko gradimo z razmiki. Tako lahko gradnjo prilagodimo glede na trenutne finančne možnosti in čas. Ta prednost je včasih le navidezna, ker je velik finančni prihranek pri klasični gradnji ponavadi lastno delo.
Montažno hišo moramo kupiti in plačati. Proizvajalci so pripravili zaradi različnih finančnih možnosti več različic prodaje hiš. Tako lahko hišo kupimo do četrte montažne faz, ki zajema vse potrebna montažna dela. Hiša je na zunaj končana, to pomeni s streho in fasado ter zaprta. Vsa obrtna dela lahko opravimo sami ali z izvajalci. Delo od te faze naprej lahko poteka postopoma, enako kot pri klasični gradnji. Cena se pri slovenskih ponudnikih giblje od 140.000 do 180.000 SIT na kvadratni meter. Po nekaterih izračunih, ki so jih pripravili določeni proizvajalci hiš, je montažna gradnja po za 10 do 15 odstotkov cenejša od klasične gradnje. Seveda to velja za enake tlorisne površine ter tudi enake izolativne lastnosti sten in oken.
Takšna primerjava, ki bazira predvsem na predračunu je le orientacijska, zato jo je potrebno jemati z določeno rezervo.

7. Zaključek

Glede videza končane hiše lahko rečemo, da sta oba načina gradnje enakovredna. Poglejmo še določene prednosti klasične gradnje pred montažno in obratno.

Klasična gradnja ima pred montažno gradnjo te prednosti:

  • financiranje in gradnja hiše je lahko postopna,
  • masivne stene imajo večjo toplotno akumulativnost,
  • boljša toplotna stabilnost, manjše pregrevanje stavbe v poletnem obdobju, če zagotovimo v nočnem času primerno prezračevanje.

Montažna gradnja ima pred klasično gradnjo te prednosti:

  • gradnja je hitrejša, potrebno je manj aktivnosti investitorja,
  • izolativnost zunanjih sten je boljša, s čimer je lahko objekt varčnejši glede porabljene toplotne energije. Seveda moramo pri tem v čim večji meri preprečiti toplotne mostove in zagotoviti primerno zrakotesnost zgradbe. Predvsem zrakotesnost montažne zgradbe lahko predstavlja večji problem.

V drugih pogledih pa lahko rečemo, da ni bistvenih prednosti pred enim ali drugim načinom. Iz podatkov proizvajalcev hiš zasledimo, da se pri nas delež montažnih hiš povečuje. Glede na smernice zunaj, lahko zasledimo, da prevladujejo montažna gradnja pred klasično. Če pogledamo razmere pri nas, znaša delež montažnih hiš proti klasični le slabi odstotek. V zahodni Evropi se ta delež giblje med 20 in 30 odstotki.

Vir: Vir: http://www.gi-zrmk.si/ensvet.htm

Bojan Grobovšek, univ.dipl.inž.str.

Deli na Facebook
Deli na Twitter
house image

Želite prejemati obvestila o novicah? Prijavite se na naše e-novice: