Vrnitev parcele odpihnila garaže

Za zdaj še golo betonsko steno poživlja na vrhu nekaj oken, pri tleh pa troje z deskami zabitih odprtin.

V prvotnih gradbenih načrtih za objekt Villa Urbana je bilo tam osem odprtin v velikosti garažnih vrat. Te tri, ki so jih pustili, naj bi investitorski družbi Mons Jožeta Anderliča služile zgolj za alibi, da se pri gradnji držijo projekta, za katerega so dobili gradbeno dovoljenje, nas je opozoril stanovalec iz Rdeče hiše, ki ga je pri gradnji Anderličevega objekta neprijetno presenetilo več stvari.

Začelo se je obetavno. Na delu nekdanjega skupnega dvorišča, kjer je zdaj zadnji del novega objekta, je imelo osem oziroma devet stanovalcev iz Rdeče hiše in njenega novejšega prizidka več kot tri desetletja svoje garaže, dvorišče samo pa je bilo ves čas javno dobro.

Ko je investitor Anderlič kupil zemljišče za gradnjo druge palače ob Poljanskem nasipu, se je že leta 2001 z lastniki garaž pogodil s sklenjenimi menjalnimi pogodbami, da bodo njihove garaže podrli, v zameno pa jim v pritličju novega objekta zagotovili nove garaže. Lastniki so bili zadovoljni s takšno menjavo starih garaž za nove na isti lokaciji in z dostopom s skupnega dvorišča, ki jim je še preostalo in je dolga desetletja služilo kot javno dobro.
Ko so potem novi Anderličev objekt začeli graditi in je lani zrasla zadnja stena na meji okrnjenega dvorišča, pa so bodoči lastniki novih garaž lahko videli, da v steni ni dovolj odprtin za njihove garaže.

Približno v istem času, septembra lani, je odvetniška pisarna Mira Senice v imenu družbe Mons podpisnike menjalnih pogodb za garaže pisno seznanila, da je med gradnjo objekta prišlo do spremembe pri garažah, ker je bila ena od parcel na njihovem prej skupnem dvorišču medtem vrnjena zasebni denacionalizacijski upravičenki, s čimer so jim onemogočili dostop do načrtovanih garaž. V zameno so jim zato ponudili garaže v drugi kleti novega objekta, zraven pa vsakomur še 2000 evrov odškodnine.

S tem so nekateri očitno zadovoljni, nekateri pa ne, a izbire nimajo. Še lani so jo imeli, saj bi sto kvadratnih metrov veliko parcelo lahko sami odkupili od nove lastnice, pa je niso, ker so zaradi različnih interesov že vleki vsak na svoj konec.

Tudi nezadovoljnim pa ne preostaja drugega, kot da sprejmejo zadnjo Anderličevo ponudbo in pri tem upajo, da tokrat ne bodo opeharjeni. Lani so jih namreč peljali žejne čez vodo. O tem, da gradnje njihovih nadomestnih garaž ne bo, ker je denacionalizacijsko vračilo parcele v naravi onemogočilo dostop do njih, jih je Monsov odvetnik obvestil mesec in pol prej, preden je bila dejansko izdana denacionalizacijska odločba. Ker tega niso pravočasno ugotovili, se na odločbo tudi niso mogli pritožiti in vplivati na sam razplet denacionalizacijskega postopka.

Nenavadno je tudi, da je bila parcela, prejšnje javno dobro, vrnjena v naravi. In čudno je, da upravna enota, ki je investitorju izdala gradbeno dovoljenje za Villo Urbano, sploh ni vedela za denacionalizacijsko plombo na sosednji parceli.

Vir: www.dnevnik.si